Sporočilo ob predstavitvi moje knjige

Prisrčno pozdravljam vse zbrane, in vse, ki hočejo prisluhniti mojemu sporočilu. Najprej hočem izraziti svojo hvaležnost za vse, kar sem jaz sama kot dijakinja in gojenka dijaškega doma prejela v tej hiši. In nenazadnje tudi za to, da so mi ob izzidu moje knjige velikodušno ponudili, da v okviru Zavoda sv. Stanislava pripravijo predstavitev knjige.

Življenje preseneča. K prijavi v dijaški dom sem morala – kakor vsi moji sotrpini – priložiti svojo fotografijo. Ko so se vzgojitelji pripravljali na novo šolsko leto, so ob pogledu nanjo vzdihnili: O, s to punco bodo pa težave.

Seveda so bile tudi težave, a Bog je uporabil prav okoliščine, v katerih sem se znašla, da me je pritegnil nase. Ko sem ugotovila, da tisti, ki gredo k maši, prej pridejo k večerji, kakor tisti, ki gredo k molitvi v vzgojni skupini, sem začela hoditi vsak dan k maši. Ko sem (na moje veliko presenečenje) v drugem letniku pristala v mešanem komornem zboru, sem zbrala pogum in začela tudi v domači župniji hoditi k pevskemu zboru. Tako sem imela dober razlog tudi za nedeljsko mašo, ki sem jo do tedaj obiskovala predvsem zaradi vztrajnosti mojih staršev. Večerna molitev in premišljevanje (v postelji!) pa je bilo le posledica nesrečne okoliščine, da zvečer težko zaspim. Z leti sem se sprijaznila tudi z dnevnim redom v domu in večerno ugašanje luči ni bilo več težava. Jaz sem še pred deseto uro zvečer zlezla na svoj pograd, moje občasno bolj študiozne cimre pa so šle po potrebi skupaj z mizo v kopalnico.

Vse skupaj pa ne bi pustilo kakih trajnih sadov, če se mi ne bi začele dogajati stvari, o katerih pišem v knjigi. Jaz seveda nisem imela pojma in sem to, kar se mi je dogajalo, sprejemala kot nekaj samoumevnega, kar spada zraven, če Bog nekomu podari milost duhovnega poklica. Velikokrat sem se spraševala, zakaj mi je Bog že v mladosti podaril toliko milosti. Ob pisanju knjige pa sem uvidela, da mi je podaril samo toliko, kolikor sem potrebovala, da sem o teh stvareh lahko pisala. Dovolj, da sem vedela, o čem govori sv. Terezija, in našla način, kako to povedati, da bo razumljivo sedanjemu človeku. Koliko mi je to uspelo – to naj povedo bralci.

Mistična izkušnja ni nekaj, kar bi bilo dano samo »profesionalnim kontemplativcem« kot smo to npr. karmeličanke. Pot do nje je odprta vsem. Terezija je svoje spise »uradno« namenjala predvsem svojim sestram. Vendar je med vrsticami čutiti, da bi, če bi imela možnost, vsepovsod in vsem ljudem z vsemi mogočimi sredstvi oznanjala svoja spoznanja. Cerkev je z razglasitvijo sv. Terezije za cerkveno učiteljico (1970) dejansko potrdila, da je njen nauk namenjen vsem kristjanom.

Ko sem (petsto let kasneje!) jaz odkrivala zaklade, skrite v njenih spisih, sem tudi jaz čutila hrepenenje, da bi svoja odkritja posredovala ljudem. Ravno okoliščina, da sem klavzurna redovnica, mi je narekovala, da to naredim v knjižni obliki. V večletnem prepletanju študija in molitve, zapisovanja in popravljanja, je besedilo dozorelo in prav v olajšanje mi je, da ga smem sedaj izročiti bralcem. In kot prerok Elija izginjam nazaj v svojo karmelsko puščavo… Še prej pa vsem moj prisrčen pozdrav in iskrena želja, da bi kljub zahtevnost življenja v sodobni družbi mogli odkriti Boga v svojem srcu in njegovo delovanje v svetu. V molitvi sem povezana z vami.

s. Marija Doroteja Jezusova

Prebrano je bilo “Sporočilo ob predstavitvi moje knjige”

 Dr. Tadej Rifel, pripravil predstavitev knjige in vodil pogovor z dr. Robertom Kraljem o Tereziji Avilski

V imenu celovške Mohorjeve družbe, ki je izdala to knjigo, je nagovoril mag. Hanzi Filipič

Pogovor o delu in poslanstvu Terezijie Avilske je vodil Tadej Rifel z dr. Robertom Kraljem, poznavalcem Terezijinega dela in razmišljanja

dr. Robert Kralj, ki je leta 2013 na Univerzi v španski Salamanci doktoriral na temo Terezijine mistike

Nagovoril je tudi direktor Zavoda sv. Stanislava dr. Roman Globokar